Opera Seviljski brivec (1816) skladatelja Gioachina Rossinija predstavlja vrhunec in zaključek razvoja opere buffe. Delo temelji na komediji Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa in se odlikuje po jasno strukturirani glasbeno-dramaturški zasnovi, izraziti povezanosti med glasbo in odrskim dogajanjem ter značilnih ansamblih in finalih, ki poganjajo dogajanje.

Seviljski brivec je ena najbolj priljubljenih in najpogosteje izvajanih oper vseh časov, stalnica opernega repertoarja zaradi svoje melodične iznajdljivosti, ritmične živosti in zahtevnih vokalnih partov, zlasti za koloraturni mezzosopran, bariton in bas.

Delo odlikuje izjemno dinamična dramaturgija, v kateri se dogajanje razvija z nizom hitrih, pogosto kontrastnih situacij ob stalni interakciji solističnih in ansambelskih številk. Glasbeni jezik zaznamujejo jasno oblikovani liki, ekonomična raba recitativa in stopnjevanje napetosti s t. i. Rossinijevim crescendom. Ansambli, zlasti zaključki dejanj, imajo ključno vlogo pri urejanju glasbenega toka in dramaturškem zaokroževanju prizorov. Delo kaže tudi visoko stopnjo sinhronizacije med odrskim gibanjem in glasbeno strukturo, kar ustvarja močno povezanost med narativnim in glasbenim slojem. Prav zaradi teh značilnosti Seviljski brivec ostaja eno temeljnih del operne literature in trajna oblika operne komedije.

Zgodba spremlja grofa Almavivo, ki pride v Sevillo in skuša s serenado osvojiti Rosino, vendar brez uspeha. Spozna Figara, iznajdljivega brivca, ki pozna vse mestne skrivnosti, ter mu zaupa svojo ljubezen do Rosine. Figaro mu predlaga načrt preoblačenja, da bi se približal dekletu, ki živi pod strogim nadzorom doktorja Bartola. Medtem Rosina uspe poslati pismo »Lindoru« (Almavivi v preobleki) in izrazi željo po pobegu. Bartolo in don Basilio skušata grofa ustaviti s klevetami in pospešiti poroko. Almaviva se preobleče v pijanega vojaka in stopi v hišo ter vzpostavi stik z Rosino, nato pa se v drugem dejanju pojavi še kot učitelj glasbe. Figaro pomaga organizirati pobeg, Basilia pa podkupijo, da odide. Bartolo skuša Rosino prepričati, da jo Lindoro vara, vendar Almaviva razkrije svojo pravo identiteto. Na koncu se ob pomoči Figara in notarja Almaviva in Rosina poročita, preden Bartolo uspe preprečiti poroko.

Vodilni solisti ansambla ljubljanske Opere (navesti) pod dirigentskim vodstvom Ayrtona Desimpelaerja in v režiji Marina Blaževića predstavljajo Seviljskega brivca v dinamični in sodobni t. i. semi-staged izvedbi z orkestrom na odru, kar omogoča neposrednejši in intenzivnejši odnos med glasbeniki, pevci in občinstvom.

Vizualna komponenta ostaja izrazito gledališka – s kostumi, scenografijo, odrsko razsvetljavo in jasno oblikovano režijo, medtem ko se izvedba osredotoča na proscenij in ustvarja fokusiran ter komunikativen prostor igre. Takšen pristop omogoča večjo preglednost dogajanja, poudarja igralsko izraznost in dodatno izpostavlja virtuoznost Rossinijeve glasbe.

Gre za sodoben, agilen format, ki ohranja vse ključne značilnosti tako operne predstave kot koncerta, hkrati pa omogoča izvedbeno razigranost in prilagodljivost različnim izvedbenim prostorom oziroma odrom.