Gioacchino Rossini

SEVILJSKI BRIVEC/IL BARIBIERE DI SIVIGLIA

Komična opera v dveh dejanjih

Lokacija

Poletno gledališče Studenec

Pričetek

petek, 31. avgust, ob 20. uri

Cena vstopnice

25 €

Plačilo

Plačilo je možno le v gotovini. Plačilnih kartic ne sprejemamo.

Italijanski skladatelj Gioacchino Rossini (1792–1868) je v prvi polovici 19. stoletja najbrž veljal za najpopularnejšega skladatelja. Na Dunaju je zasenčil celo Beethovna in Schuberta, zato ne preseneča, da so o njem in njegovem delu še v času življenja krožile številne anekdote. Predvsem so ga zaznamovali kot zelo produktivnega ustvarjalca, ki komponira veliko »enako zvenečih oper«, ob enem pa se bolj zanima za francosko kuhinjo kot za glasbeno ustvarjanje. Wagner je o njegovih operah na primer dejal, da »kdor pozna eno, pozna vse«. Dejstvo je, da je Rossini komponiral zelo veliko in hitro. Nekaj oper je nastalo celo v dveh do štirih tednih. Zato si je pogosto "izposojal" kakšen odlomek ali točko iz svojih prejšnjih del. Tudi znamenita uvertura k Seviljskemu brivcu je bila izvirno namenjena drugima operama. Kljub temu velja njegov Seviljski brivec (1816) za vrh in hkrati veličasten sklep buffo opere, nekoč izjemno popularne zvrsti. Opera je nastala po libretu, ki temelji na priljubljeni komediji Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa Seviljski brivec, in še danes učinkuje enako privlačno kot nekoč ter je hkrati eno najpogosteje izvajanih del v operni literaturi. To lahko pripišemo čaru duhovite glasbe, polne dopadljivih, mestoma ostro ritmiziranih melodij in značilnih vihravih ansambelskih finalov, solistične arije pa so že zdavnaj postale paradne točke basistov, koloraturnih mezzosopranistk in baritonistov. Na opernih odrih vsega sveta se tako vedno znova pojavljajo številne nove uprizoritve, od najbolj ekstremnih in eksperimentalnih do najbolj konservativnih. Delo je namreč privlačno tudi zaradi elokventne partiture, ki sledi razvoju dogodkov ter interakciji vlog skozi številne nepričakovane preobrate v zgodbi, kar ustvarja močno estetsko povezanost med zgodbo in njeno glasbeno pripovednostjo.

AVTORJI

Glasba: Gioacchino Rossini
Besedilo po komediji Seviljski brivec Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa:
Cesare Sterbini
Izvedba v slovenskem jeziku v prevodu Nika Štritofa.

Dirigent: Igor Švara
Režiser: Krešimir Dolenčić
Scenografinja: Dinka Jeričević
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak
Koreografinja: Mateja Pučko
Dramaturginja: Tatjana Ažman
Lektorica: Nevenka Verstovšek
Vodja zbora: Željka Ulčnik Remic
Koncertni mojster: Igor Grasselli
Asistentka režiserja: Irena Svoljšak
Koreograf: Stefan Capraroiu
Korepetitorice: Višnja KAJGANA, Kayoko IKEDA, Irena ZAJEC
Korepetitorica zbora: Marina Đonlić
Šepetalca: Dejan GEBERT, Urška ŠVARA KAFOL
Inspicient: Tomaž Čibej
Tehnična priprava in izvedba nadnapisov: Jure Pušnjak

ZASEDBA (po abecednem vrstnem redu)

Grof Almaviva: Dejan Maksimilijan Vrbančić
Bartolo: Janko Volčanšek k.g.
Rozina: Norina Radovan
Figaro: Ivan Andres Arnšek
Bazilio: Juan Vasle
Fiorello: Robert Brezovar
Berta: Ana Dežman k.g.
Poveljnik straže: Damjan Kozole

V drugih vlogah: Operni zbor in statisti
Inšpektor zbora: Rok Krek

Klavičembalo: Igor Švara

Orkester SNG Opera in balet Ljubljana
Inšpektor orkestra: Bojan Gombač

Predstava ima en odmor.

VSEBINA

PRVO DEJANJE

Grof Almaviva je pripravil podoknico za lepo Rozino. Glasbeniki tiho zavzamejo svoja mesta in grof začne peti. Ko vidi, da se Rozina ne odzove, izplača glasbenike, ki od navdušenja nad grofovo velikodušnostjo začnejo zganjati hrup. Grof še za hip obstane na trgu, upajoč, da bo zagledal svojo ljubljeno, vendar se hitro skrije, ko zasliši korake. Prihaja Figaro, seviljski brivec. Figaro ljubi svoj poklic, ki mu odpira vsa vrata v mestu in mu omogoča, da sodeluje pri ljubezenskih spletkah. Zagleda grofa, vendar bi ta rad ostal neimenovan, saj je Rozini sledil naskrivaj. Figaro ve o njej vse: je varovanka doktorja Bartola, starec pa bi jo rad poročil. Takrat se pojavi najprej Rozina, takoj za njo pa še Bartolo. Rozina prebere sporočilce, ki ga želi posredovati grofu in v katerem slednjega sprašuje po imenu, položaju in namerah ter mu razloži, da si želi proč od tiranskega varuha. Grof, ki ne želi, da bi se Rozina zanj odločila zaradi imena in imetja, se pretvarja, da je reven študent Lindoro. Figaro, ki mu je grof obljubil dobro plačilo, že pripravlja načrt. Grof mora priti v hišo preoblečen v vojaka, ki išče prenočišče. Če bo videti še pijan, Bartolo zagotovo ne bo ničesar posumil. Grof in Figaro skleneta, da bosta uresničila načrt.

Rozina je pravkar končala pismo za Lindora. Pride Figaro, toda Bartolo se vrne, preden se lahko pogovorita. Kmalu pride tudi don Bazilio, učitelj glasbe in Bartolov prijatelj, ki sporoči, da je grof Almaviva, Rozinin skrivni ljubimec, prispel v Sevillo. Takoj predlaga tudi načrt, kako se ga znebiti: grofa bosta onečastila z obrekovanjem. Bartolo predlaga, da poroči Rozino še isti dan, zato hitita pisat poročno pogodbo. Figaro, ki je prisluškoval pogovoru, takoj obvesti Rozino. Dekle mu zagotavlja, da bo vse uredilo. Bolj jo zanima, kdo je mladenič, ki ga je pravkar videla s Figarom. Ta ji odgovarja, da je to njegov revni nečak, ki ima veliko hibo: noro je zaljubljen vanjo. Čeprav dekle hlini presenečenje, ko Figaro predlaga, naj mu piše, mu takoj poda že končano pismo. Figaro odide, da izroči pismo. Sumničavi Bartolo obtoži Rozino, da je pisala svojemu ljubimcu, saj so njeni prsti umazani od črnila, manjka list papirja in tudi pero je uporabljeno. Grozi ji, da jo bo v prihodnje zaklepal v hišo. Grof, ki se izdaja za pijanega vojaka, začne tolči po vratih in zahteva prenočišče pri Bartolu. Ko pride Rozina, se ji grof razkrije, da je Lindoro. Bartolo prinese dokument, ki ga odvezuje dolžnosti, da gosti vojake, toda grof ga vrže stran. Rozini preda pismo, ki ga na Bartolovo ogorčenje brž zamenja s seznamom perila. Medtem ko se napetost stopnjuje, vstopi don Bazilio. Kmalu pride tudi Figaro, ki jih opozori, da se trušč sliši po vsem mestu. Na vrata potrkajo vojaki. Vse osebe poskušajo razložiti situacijo, s čimer samo še povečajo zmedo. Oficir prime grofa, vendar mu ta pokaže listino, zaradi katere ga takoj osvobodi. Bartolo onemi, nato ga popade bes, vsi drugi pa so ob obratu dogodkov popolnoma zmedeni.

DRUGO DEJANJE

Bartolo je sam, ko nekdo potrka. Pri vratih stoji grof, zdaj preoblečen v učitelja glasbe don Alonsa. Trdi, da je učenec don Bazilia, ki je zbolel, zato ga on nadomešča. Da bi pridobil Bartolovo zaupanje, pravi, da je grofu Almavivi ukradel pismo, ki ga je poslala Rozina. S tem pismom bo skušal prepričati dekle, da se grof zgolj igra z njenimi čustvi. Prevarani Bartolo pokliče svojo gojenko k uri. Rozina izvede arijo iz Odvišne previdnosti. Ko Bartolo zadrema, si Rozina in Lindoro zaupata ljubezenska čustva. Bartolo se zbudi, zdolgočasen od »sodobne glasbe«, in zapoje primer »glasbe mojega časa«. Pride Figaro, ki je naročen, da obrije Bartola. Ker ta ne želi pustiti don Alonsa in Figara samih z Rozino, pošlje brivca po brisače. Figaro izkoristi priložnost in ukrade ključ balkonskih vrat, potem pa razbije nekaj posod in tako odvrne Bartolovo pozornost. Rozina in grof ostaneta za trenutek sama in si spet obljubita ljubezen. Ko Figaro začne briti Bartola, pride don Bazilio na uro glasbe. Grof in Rozina mu skrivaj potisneta v roke zajeten mošnjiček in ga prepričata, da odide. Figaro brije Bartola, medtem ko Lindoro in Rozina kujeta načrte. S pomočjo balkonskega ključa jo bosta s Figarom opolnoči ugrabila. Bartolo sliši, kako grof razlaga svojo ukano, in se ujezi. Prizor se konča v popolni zmedi.

Berta razmišlja o nespametnih ostarelih moških, ki bi radi poročili mlada dekleta. V mestu besni nevihta. Bartolo posvari Rozino, da jo brivec in »don Alonso« vlečeta za nos, saj jo hočeta le speljati v naročje grofa Almavive. Ko hočeta Figaro in grof stopiti čez balkon v hišo, Rozina pobesni in obtoži Lindora, da jo namerava prodati zlemu grofu Almavivi. Grof ji razkrije svojo pravo identiteto. Ljubimca izražata svoje veselje, Figaro pa ju priganja, naj pohitita. Medtem ko razmišljajo, kaj storiti, pride Bazilio z notarjem. Figaro izkoristi priložnost in notarju naroči, naj poroči grofa in Rozino; Bazilio, ki mu dajo na izbiro dragocen prstan ali dva naboja v glavo, privoli, da bo priča. Končno prispe tudi Bartolo z vojaki, vendar je prepozen. Almaviva se predstavi kot grof, novi ženin in Rozinin osvoboditelj. Bartolu ne preostane drugega, kot da se jim pridruži in veselemu paru zaželi ljubezen in večno zvestobo.

Avtorica fotografij: Darja Štravs Tisu

Comments powered by CComment