Informacije - 051/ 61 41 41 in rezervacija vstopnic

Domača gledališka predstava
DIVJI LOVEC
Ljubezenska igra s petjem / Avtor: Fran Saleški Finžgar / Priredba in režija: Alojz Stražar

1 

Lokacija
Poletno gledališče Studenec
Pričetek
ob 21.00 uri
Cena vstopnice
17 € odrasli
12 € otroci
četrtek in nedelja popust 2 € na vstopnico

Datumi predstav - za rezervacijo vstopnic kliknite na željeni datum
  PREMIERA
petek, 21. julij
sobota, 22. julij    
  petek, 28. julij sobota, 29. julij nedelja, 30. julij
 
četrtek, 3. avgust petek, 4. avgust sobota, 5. avgust nedelja, 6. avgust  
  petek, 11. avgust sobota, 12. avgust nedelja, 13. avgust ponedeljek, 14. avgust

Zakaj sem segel po roži?

Divji Lovec iz leta 1902 velja za prvo Finžgarjevo ljudsko dramo, četudi je že desetletje prej napisal mladinsko vzgojno enodejanko. Divjemu Lovcu, ki je danes videti seveda tudi malo naiven, je sledila še deseterica dram; najbolj znane in uprizarjane pa so Naša kri, Veriga, Razvalina življenja in Pod svobodnim soncem. Zlasti Veriga in Razvalina življenja, ki bi se naj zgledovale po resničnih dogajanjih v krajih njegovega dušnega pastirstva, sta nadaljevanje slovenskega realizma iz 19. stoletja.

Za Divjega Lovca velja, da je nastal kot polemičen »narodni igrokaz s petjem«, kot odgovor na Govekarjeve dramatizacije Martina Krpana, Rokovnjače in druge …, ki jih je napadel tudi Ivan Cankar. Čeprav je dogajanje postavljeno v leto 1848, ni v njem sledu evropskega revolucionarnega vrenja ali pomladi narodov, tako da je videti letnica bolj ali manj naključna. 

Igra je polna slovenskih vaških običajev in značilnosti, od velikonočnih iger in ritualov v prvem dejanju, prek petja ljudskih pesmi do znanega ljubezenskega trikotnika - bogata »rihtarjeva« hči, revni kočarski prostodušni sin ljubimec Janez, hudobni bogati tekmec s priimkom Lisjak, gostilničar Grozdek, vaški »posebnež« Tonček, torej osebe, kakršne najdemo tudi v avstrijskih ljudskih igrah. Scena, ki jo avtor predpiše, kaže dve, tri vaške hiše, kapelico, vršace v ozadju, mitd. Skoraj enaka je recimo scena pri Borštnikovem Starem Iliji ali drugih podobnih vaških igrah. Čisto kaj drugega pa nam prikazuje Ivan Cankar v Kralju na Betajnovi že v letu 1904. 

Ampak gledališko razvita kultura nikoli ne zavrže svoje ljudske dramatike, iz katere je zrasla klasična dramatika. In prav Finžgarjeve drame, ki so bile nekoč nadvse priljubljene, so bile po krivici povsem odrinjene. Moramo vedeti zanje. Odpirajo tudi nenavadne in originalne dramaturške prijeme, četudi so preprosti. Predvsem ni srečnega konca, ki je sicer značilen za ljudske igre. Priča smo nesrečni smrti ljubimcev Janeza in Majde, kot da gledamo Romea in Julijo. Majda je na nek način »brez krivde kriva« in razdvojena. Obljubila je očetu, prisegla je, po drugi strani pa hoče odločati svobodno in slediti srcu. To pa ne gre. Je neodločna, torej vnaprej obsojena, da se bo zlomila. Janez je sicer skrivač, divji lovec, »rokovnjač«, dezerter, toda ne iz nekega prepričanja, ampak da bi branil svojo ljubo. Smrtni strel biričev, ki ga zadene, odgovori na vprašanje, ki si ga je sam postavljal, »zakaj sem segal po roži«, če pa sem bajtarski sin. Je pa tudi on »hamletovsko« neodločen. Naroči streljati po sovražnikih, a prepove, da bi jih ranili. Precej premočrten je seveda »hudobni« 

Gašper Lisjak, ki ni le zvit, ampak tudi zapit; Majdin oče župan pa postane z dramskim razvojem prava psihična razvalina, ker zaslepljen na začetku igre daje hčer nesimpatičnemu moškemu zaradi grunta. To je tudi igra, ki kliče po velikem odru in spektaklu, po množici nastopajočih, glasbeni in pevski spremljavi, po vsem, po čemer slovijo uprizoritve Lojzeta Stražarja. Po svoje bo ta slovenska ljudska igra o druščini slovenske verzije Robina Hooda in gošarjev v gorenjskih gozdovih ter skalah in med gamsi preizkušnja tudi za slovensko občinstvo, ki sicer rado gleda mehiške in brazilske nadaljevanke, doma pa jih ima pred nosom. Igralski družini čestitke za junaško odločitev in preizkušnjo.

Tone Partljič

Divji lovec na Studencu

Gledališko delo Frana Saleškega Finžgarja Divji lovec je nastalo pred natanko 115 leti. Z gotovostjo lahko trdimo, da je avtor želel s to predstavo ohraniti podobo kmečkega življenja z vrednotami, običaji in klenostmi slovenskih ljudi. Finžgar je v predstavi upodobil svet iz svoje mladosti, takega kot ga je poznal. Poleg njegovega najbolj znanega dela Pod svobodnim soncem je bila med mnogimi drugimi dramatizirana tudi povest Divji lovec. Znano in hvaležno gradivo za mnoga ljubiteljska gledališča in večkrat izvedeno tudi v ljubljanski Drami. Letos mineva ravno 55 let od smrti pisatelja, duhovnika in avtorja številnih romanov, povesti, črtic in pesmi, kot tudi gledaliških besedil, zato ni naključje, da bo ravno letos v našem gledališču ponovno izvedeno to delo. S predstavo želimo vzbuditi spomin na pisatelja, ki mu je bilo mar za slovenskega človeka, slovensko ljudsko pesem in slovensko besedo, ki jo je visoko cenil in spoštoval. 

Danes je pravi čas, da prisluhnemo pisatelju tako, da uprizorimo njegovo dramo Divji lovec iz spoštovanja do njegove pisateljske veličine, povezovalnega delovanja in mišljenja.

Predstava na Studencu bo izvedena z veliko ljudskega petja in glasbe, v njej bo sodelovalo preko sedemdeset igralcev in pevcev.

Lojze Stražar

 

na vrh